Govca (Olševa)

Vremenska napoved na prvo junijsko soboto je bila ravno pravšnja za osvojitev novega vrha. Sončen dan, brez oblačka. Kaj si želim še lepšega?

Zjutraj sem hotela še malce dlje poležavati, čeprav sem vedela, da je pred mano še kar dolga vožnja in nato hoja do najvišjega vrha Olševe. Tista ena ura daljšega spanca se je potem poznala proti večeru.

Zjutraj sem se le skotalila iz postelje, privoščila hitri zajtrk, spakirala nahrbtnik s fotoaparatom, kar je pri meni obvezno. Nato pa sem se z avtom odpeljala proti Koroški, skozi Mežico do turistične kmetije Roger. Asfaltna cesta se kmalu spremeni v makadamsko cesto, kjer se vozimo vsaj eno uro. Cesta je bila kar v slabem stanju, predvsem luknjasta. Joj, bogi avto. Sem se veselila tistih nekaj metrov asfalta, ki vodijo mimo kmetij.

Ko sem se po približno dveh urah le pripeljala do kmetije, v bližini je tudi cerkev Sv. Duha, se že odpre res krasen razgled na Zgornjo savinjsko dolino. Res čudovito.

Hitro sem obula gojzarje in se namazala s sončno kremo, saj je sonce že kar močno pripekalo. Nato pa pot pod noge. Z manjšim strahom. Prvič sem se podala na pot, ki je označena kot zahtevna. Stiskanje v meni pa je bilo, predvsem zaradi mojega strahu pred višino.

IMG_3434

Pot nas vodi za kmetijo, levo proti gozdu, kjer poteka celotna pot do Potočke zijalke. Ker je bil letošnji maj tako tečen z dežjem, se je poznalo tudi na poti, saj je bilo na začetku kar precej blatno. Do jame nas vodi najprej kolovoz, ki preide v ozko gozdno pot, ki strmo narašča. Na kakšen ovinku nas preseneti prepad ali pa podrto drevo.

Po prvem vzponu se lahko spočijemo na klopcah pri jami, ogledamo notranjost ali pa se preprosto prepustimo razgledu na Logarsko dolino in številne gorske vrhove. Vmes me je obiskala tudi Planinska kavka. Hladne kapljice iz jame pa so nežno padale na moj obraz. Po krajšem postanku in obveznem prigrizku je sledila pot po zahtevnejšem delu. Od tod dalje sledi prečenje strmih pobočij. Na najbolj izpostavljenih delih na v pomoč jeklenica. Te moje male noge pa mi pri “plezanju” niso bile ravno v pomoč. Ves čas pa hodimo skupaj s prekrasnim razgledom.

Nekaj sto metrov pred vrhom so bila tla na senčnih še vedno pokrita, s kar debelo snežno odejo, veter pa je z vsakim prehojenim metrom še močneje pihal. Strmina popusti, pot postane položna, razgledi pa vse bolj mogočni. V daljavi pa je bilo mogoče opaziti moj avtek, misli pa so malce odtavale po poti navzdol in kako daleč je videti.  Ti zadnji metri nas vodijo po grebenu in kaj kmalu smo na vrhu. Na vrhu Olševe. Na 1929 m nad morjem. Takrat ležanje na travi in opazovanje slovenske pokrajine na eni in avstrijske na drugi strani resnično paše. Vmes se je po zraku pripeljala še jadrilica, ki me je zabavala s svojimi triki.

Celotna pot do vrha je dobro označena s tablami in markacijami. Le nazaj se na začetku držite leve strani in dobro opazujte oznake. Prav tako pri vpisnih knjižicah nobenega pisala. Sreča, da imam vedno s seboj svojega in lahko z veseljem zabeležim svoj “obisk”.

Ko sem prispela nazaj v “dolino”, sem bila neizmerno ponosna nase, da se uspešno prehodila pot do Govce in nazaj. Čeprav sem vmes nekajkrat preklela cel svet (zakaj ravno po tej poti), sem pa s tem premagala novo oviro. Sedaj pa počasi, korak za korakom do še večjih hribovskih zmag.

DSC_4752-3

DSC_4743-1

IMG_3369

IMG_3449

IMG_3459

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s